Oholi in vase zagledani kralj Kazimir se je odločil, da bo zgradil mogočno katedralo in tako postal nesmrten. Zato je izdal dekret, s katerim je vsem državljanom prepovedal, da bi kdorkoli kaj daroval ali prispeval k gradnji te katedrale. Kdor bi prekršil ukaz, bi ga doletela takojšnja smrt. »To je moje in samo moje delo!« je vpil nad svojimi svetovalci.
Zgradba se je hitro dvigala v vsem svojem sijaju. Delavci so delali noč in dan, brez prestanka, v izčrpavajočem tempu. Tudi živali, voli in konji, ki so prevažali težke kamnite bloke, so se opotekali od izčrpanosti.
Kralj pa si je dal izklesati veliko marmornato ploščo, ki jo je postavil nad vhodom v katedralo. Na njej je pisalo: »V slavo Bogu postavil kralj Kazimir.«
Na dan posvetitve nove katedrale je kralj ponosno prihajal na čelu spremstva dostojanstvenikov. Plošča z napisom je bila pokrita s svileno tkanino. In ko se je trg napolnil s povabljenci, ki so se razvrstili pred kardinalom in zborom kanonikov, in je bilo vse pripravljeno za blagoslovitev, je kralj dal znamenje, naj slovesno razkrijejo ploščo. Med množico je završalo. Ljudje so začeli med seboj glasno šušljali, kralj pa je prebledel od besa. Na plošči je z velikimi zlatimi črkami pisalo: »V slavo Bogu postavila kralj Kazimir in Terezija.«
Ves ogorčen je kralj na vsak način poskušal izbrisati dodano ime, toda vsako jutro se je ime zopet pojavilo. Kralj je ukazal, naj že vendar enkrat poiščejo to Terezijo. In pred kralja so naposled privedli revno, skromno ženo, ki se je pred njim tresla od strahu. Po dolgem prigovarjanju pa je priznala, da je nekega večera, ko se je vračala s polja, opazila lačne konje in utrujene vole. Zasmilili so se ji, zato jim je na skrivaj prinesla nekaj sena.
Kralj Kazimir je spoznal, da je s svojim ukazom ravnal nespametno in predrzno. Bog sam je namreč na kamnito tablo napisal ime uboge vdove z velikim srcem. In to ime je na tabli še danes, po več kot tisoč letih.
(vzeto iz knjižice Bruna Ferrera: Skrivnost rdečih ribic)