Menda nismo pozabili, da smo se pred leti posvetili Srcu Jezusovemu (in Marijinemu). 22. junija leta 2001. Zdavnaj pred tem že naši predniki, stari starši in še kak rod starejših slovenskih kristjanov; Jezusu, zveličarju človeškega rodu, kakor je rečeno v eni izmed molitev. Čeprav po Pavlovo vse stvarstvo koprni po odrešenju, ima človeštvo pri tem izjemno milost: dana je ljudem, če jo le hočejo in zmorejo doumeti in se po njej ravnati. Mi smo se odločili za to. Tudi posebna datirana slika nas tega spominja, če smo se odločili imeti jo za spomin in opomin. Človek je pač pozabljivo in tudi pokvarljivo blago. »Iz zemlje smo izšli«, pravi ameriški pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Kar je zemeljsko, pa potrebuje odrešenje; vse stvarstvo da koprni po njem, oznanja apostol Pavel. Junijski začetek poletja je pravi čas, da se ogrejemo tudi navznoter, saj nas k temu vabi kar nekaj spominskih dni. Ne le Marije, matere Cerkve, tudi dan državnosti! Tudi sv. Janez XXIII., spomina vredni papež našega časa. A da ne bi pozabili na praprotno seme in na lepo domačo navado postlati Janezu Krstniku s praprotjo, »da bo na mehkem prenočil«. Sredi meseca goduje sv. Vid, ko se »noč in dan vid';, a se tek Zemljine oble že zasuče v njen drugi polčas. Pa tudi naši zemeljski dnevi tečejo … Se pri sveti maši kdaj spomnimo, kdo je sedel pred nami in ga že dolgo ni več tam? Bo kdaj kdo pogrešil nas? Mar pozabljamo, da smo si sestre in bratje v farnem občestvu?
Berta Golob