Božja Mama

Avgust ima ime po rimskem cesarju; po tistem, ki je ukazal, »naj se popiše ves svet« in je to upošteval in storil tudi Jožef, soprog mlade Miriam. Rodila je Odrešenika. Vsako leto je na koledarju zapisan Njen god kot zapovedani praznik.

Vnebovzetje; Marijino slovo od zemeljskih stvarnosti v nebeški objem. K Sinu in Očetu in Svetemu Duhu. Sinu Jezusu pripada vnebohod, Njej vnebovzetje. On odide k Očetu sam, Ona je k Bogu privzeta. Kak zadrt protestnik bo hitro napletel visoko teorijo o Njeni drugorazrednosti in se mimogrede obregnil še ob strahopetno podrejenost »dekle Gospodove«.

Primož Trubar je zapisal, da »kakor svetloba skoz glaž gre, ta glaž se ne razbije; v glihi viži rojen je naš Jezus od Marije.« Bi se dalo izraziti bolj slikovito? Težko in kar nemogoče je našteti vse pesnitve, upodobitve, uglasbitve …, ki poskušajo ujeti v nazoren prikaz Njeno lepoto, milino, dobroto, usmiljenost. Marija Pomagaj imenuje ljudska vernost našo nebeško mater, pesnik Pavel Golia pa Božja Mama. Ta na bojišču išče sina revni materi, pa »sonce vzide, sonce zajde, Marija išče in ne najde …« Sporočilo, da tudi naše želje ne bodo vedno uslišane. Le zakaj ne? Na taka in podobna stanja je pokojni teolog Marijan Smolik rad dejal: Včasih je tako, da človek hoče, pa Bog noče. Naj nas Vnebovzeta spremlja na vseh poteh, in tako kot bo, bo prav.

B. Golob