Sv. Jakob žito zori, čeravno se sonce kuja. Mogoče se kdo od zdaj že kar najstarejših faranov spominja tega sporočila iz šolskega učbenika? Ni ostalo pri naravnem dejstvu, treba je bilo razložiti slovnično in pri tem se je kaj rado zataknilo. Zdaj poletni svetnik ne straši več pri pouku, množično vabi ljudi v Compostelo. To slovečo božjo pot slovesno omenja Prešeren in tako imenovana Jakobova pot vodi tudi skozi naše kraje. Kdor vztraja na njej, pravijo, se z romanja vrne povsem prerojen.
Kar zadeva žito, je pa v sedanjih podnebnih okoliščinah ob Jakobovem godovanju v glavnem že požeto. Prav ob tem dejstvu se je vredno zamisliti nad opaznimi spremembami v naravnem okolju. Kaj jih je spodbudilo, kdo ima prste vmes: človek ali stvarnica, kakor so naravo imenovali nekoč? V poletnem juliju –mesec je imenovan po rimskem cesarju –goduje tudi sv. Ana. Navadno je na podobicah prikazana kot domača učiteljica hčerki Mariji. Besedilo, ki ga prebirata, je nedvomno sveto pismo. Sveto pismo! Koliko otrok se pri nas uči branja iz te knjige knjig, kakor pravimo bibliji? Možnosti je dovolj, saj je prirejena tudi za to vlogo. Res je pa poletje namenjeno vsestranski sprostitvi, zato ima prednost narava z vodovjem in gorovjem in ob tem še vprašanje: ceste, ceste, kam pa greste? Fran Milčinski Ježek odgovarja: ... vedno, vedno do človeka! Pomislimo vendar na koga, ki se ga že dolgo nismo spomnili. Potrkajmo na njegova vrata. Saj imajo kljuko!
Berta Golob