Dva naša velikana

Pa če hočmo še pét, mórmo znovga začet. Tako se veselo razlega iz kake razgrete pevske druščine. Velja pa vedno in povsod. Še v Svetem pismu piše: Vse delam novo. To velja upoštevati. September kliče znova v šolo, pa tudi k verouku. Zagotovo se marsikomu namrgodi obraz, saj še nikoli niso bili vsi šolarji navdušeni nad učenjem in učitelji. Med te sodijo kateheti in dolga vrsta katehistinj. Od kod se je teh toliko nabralo, ko pa nekoč ni bilo prav nobene! A dejstva so dejstva: na urniku mlade krščanske črede je tudi verouk. Ob tem se rado kaj zavozla. Isto uro je na programu trening, in saj je vendar znano, da telovadna vaja krepi duha. Kako da se ne okrepi vedno tudi vera? Je pač treba v posebne vrste šolo; k veronauku, kot pravi stari ata, sivolasi ded. Žal je tako, da se iz šole ne more kar meni nič tebi nič izstopiti, od verouka pa prav lahko. Se je že kje zgodilo, da je fantič vse veroučne ure preživel pri svojem sošolcu, o čemer se njegovim staršem ni niti od daleč sanjalo. Posledice so bile na dlani: mali možak je krepko pridobil na teži nevernosti. Naše pradede je v šolo brez priziva nagnala cesarica Marija Terezija; in ta je svetu rodila kar šestnajst otrok. Morebiti ni bil prav vsak globoko veren, pisati in brati je pa znal. Nemara bi se dalo iz zgodovine kaj naučiti za današnji čas? Mogoče kar od Slomška? Znano je, da sta se s Prešernom kdaj družno odpravila v gledališče. Vrbljan je zase dejal, da je »prešeren, nejeveren, a vendar veren«. Oba sta zgled duhovnega velikana.
B. Golob