K prazniku zvoni

Tisti cesar, ki je ukazal, »naj se popiše ves svet«, se je dovolj trajno zapisal v zgodovino tudi s spominom na koledarju. Avgust. Vroči mesec, ko se leto že nagne k izteku. V naravi dozoreva, kar nam ta namenja za preživetje. Močno veljaven je pregovor, da komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Vsak dan sproti pa zvemo, kje se je razbesnelo neurje in uničilo poljščine, naš kruh. A veroučenec je dejal, da ga je v trgovini vedno dovolj. Zgovoren primer življenja v preobilju. Najbrž še ni slišal pesmi, v kateri je rečeno, da »kruh ponoči spi«. A se tega dobro spominja kak dedek, oprtan s stoletjem na svojih plečih. Sto let je res zgodovina, a se je kljub temu lahko še dotikamo. Hitro se lahko zgodi, da postane sedanjost tudi za nas; ponekod po svetu je že postala vsakodnevnost. V svojem lagodju smo dolžni vsak dan prositi k nebu, naj nas milostno varuje pred ujmami vseh vrst, tudi tistih s puškinim kopitom. Veliki šmaren, Marijin praznik, vabi k molitvi in romanjem. Malce zadehti po šmarnicah, Njenih majskih cveticah. Ponekod mu pravijo velika gospojnica, velika Gospa, drugod velika maša. V visokem poletju nas Božja Mati vabi k sebi. Ne preslišimo tega vabila. Od blizu in daleč bo zazvenelo tudi iz zvonov. Ne pozabimo, da so zvonovi glasbilo! Ko so bili ob prvi svetovni vojni pobrani iz zvonikov in preliti v topove, je jokal slovenski rod. Naši dedje. Pa mi? Za ne bi pozabili odmoliti, ko se oglasijo k prazniku!

Berta Golob

(foto: pixabay.com)