Kristus je vstal

Veliki teden z zagrnjenimi križi in v cerkvi malce temačno. Žalno, kajti na srce nam leže veliki petek. Kot da je nekaj v zraku. Seveda, april. Vonj po veliki noči. Starejši rod se spominja stare prerokbe: Kadar veliko noč bo Marko dal, Anton Padovanski binkoštval in Janez molil Svet Telo kleče, takrat bo vil ves svet: Gorje! To se je zgodilo enkrat med vojno. Naj se nam kdaj ne ponovi! Ker ropotajo in divjajo spopadi v zemljevidni bližini, nas to lahko od blizu skrbi. Mar morata biti zemlja in svet nenehno bojišče? Angelci so menda ob Jezusovem rojstvu prepevali: Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji. Ali je tedanji rod dobro slišal ali se je tudi njemu kolcalo po mirnem ljubečem sobivanju? Kajti raj smo zgubili že davnozdavnaj. »Trnje in osat ti bo rodila zemlja…« In zdaj, to koledarsko leto, ta naša stvarnost. Tale dan, tole leto, tole uro beži pred granatami nešteto ljudi. Mi se ŠE sončimo v miru in kot da nam ni mar za svet. Lonci so še polni, delo in počitek sta uigrana vsakdanjost. Dokler … Zamislimo se v postni predvelikonočni čas. Spomnimo se božičnega speva: Mir ljudem na Zemlji. Povežimo svetovečerno milino z velikonočno pomladnostjo življenja in naše vsakdanjosti. Prisluhnimo zvonovom. Izluščimo se iz otrplosti. Zbudimo se. KRISTUS ŽIVI!

Berta Golob

foto: pixabay.com