Pred nekaj dnevi sem iz hladilnika vzel jogurt, ki mu je že pred meseci potekel rok uporabe. Vseeno sem ga odprl, da bi videl, kako zgleda. Zdel se mi je povsem užiten, pa tudi nos ni nasprotoval želji, da ga zaužijem, zato sem ga pojedel. Bil je okusen in po moji presoji se ni nič razlikoval od tistih, ki jim rok uporabe še ni pretekel. Tudi želodec je mlečni izdelek lepo sprejel, saj čez dan nisem imel nikakršnih težav.
Če bi torej zvesto sledil navodilom proizvajalca, bi izdelek s pretečenim rokom uporabe moral zavreči. S tem pa bi vrgel stran nekaj, kar je še dobro in hranljivo.
Kristjani, duhovniki pa še posebej, opažamo, kako se naše župnijske cerkve praznijo. V krstnih knjigah je vedno manj vpisov otrok, ki prejmejo prvi in najpomembnejši zakrament. Tudi število otrok v veroučni šoli se počasi zmanjšuje. Nedeljske svete maše zvesto obiskujejo predvsem starejši rodovi. Zdi se, da je veri in Cerkvi potekel "rok uporabe".
Krščanstvo mnogi zavržejo kot izdelek, ki jih ne more nahraniti; za nekatere pa je celo škodljivo. Prepričani so, da je nauk Cerkve zastarel. Sodobnemu človeku nima več kaj sporočiti. Zato je najbolje zavreči, kar je odslužilo.
Jezus o svojem nauku velikokrat govori kot o hrani in pijači. V Janezovem evangeliju beremo, kako pravi Samarijanki, da kdor pije od vode, ki jo on daje, ne bo nikoli več žejen. Jezus se ne pomišlja govoriti o sebi kot hrani. Pri zadnji večerji zbranim učencem pove, da je on kruh življenja. Kdor ga uživa, bo živel vekomaj.
Prepričan sem, da Jezusa in njegovega nauka mnogi ne sprejmejo iz preprostega razloga: njihove oči srca se ustavijo zgolj na površju, na 'embalaži'. Tam je res videti, kot da je "rok uporabe" evangeliju že potekel.
A ko odpremo vrata in vstopimo v Jezusovo življenje in njegov nauk, vidimo, da nam poteši najglobljo lakoto po smislu življenja.