Zelo rad gledam zemljevid Slovenije, še rajši pa zemljevid sveta. V domišljiji potujem skozi države in kontinente. Zanimajo me podatki o državah: koliko je prebivalcev, kakšna so naravna bogastva, koliko je vernikov, kateri religiji pripadajo…
Najbolj zanimivo je gledati zemljevide Evrope od antike dalje. Evropa kot celina se ni prav nič spremenila. Reke, ki so tekle pred dva tisoč leti, tečejo tudi danes. Gore so tam, kjer so bile nekoč. Edina stvar, ki se na zemljevidih iz stoletja v stoletje nenehno spreminja, so meje med kraljestvi in državami. To je glavno in najbolj presenetljivo spoznanje!
Poglejmo za primer samo našo deželo. V prejšnjem stoletju se je meja spremenila kar štirikrat! Najprej smo bili znotraj avstro-ogrskega cesarstva. Nato po prvi svetovni vojni nastanejo nove države. Čez dobri dve desetletji so se po končani drugi svetovni vojni meje na novo narisale še tretjič. Zadnja, četrta sprememba je posledica osamosvojitve.
Za meje, te namišljene črte, ki obstajajo samo v knjigah in listinah, je človek pripravljen celo moriti. Spomnimo se samo nesmiselnih žrtev na soški fronti. Milijoni mladih mož in očetov je umrlo zaradi 'meje', ki je zdržala dobrih dvajset let.
Tudi najbolj sveži mejni spor med Slovenijo in Hrvaško je potrebno gledati z zgoraj omenjeno zgodovinsko izkušnjo. Smešno in žalostno obenem je, da smo zaradi neke črte sposobni drugega sovražiti, ga označiti za izdajalca, 'neprijatelja' in podobno.
Kot Jezusov učenec se vedno bolj zavedam, da nam je vse podarjeno, tudi domovina, njene gore, zemlja in morje. Če Bog tako hoče, bomo smeli še živeti tu, če se odloči drugače, pa tudi prav.
Vem, da si moram prizadevati, da brišem in ukinjam meje predvsem v moji glavi in mojem srcu. Tam je izvor naše omejenosti. Z božjo pomočjo pa lahko postajamo podobni Bogu, ki edini ljubi brezmejno.
Jože Čuk, župnik v Sori