Na enem od nagrobnikov v Novi Oselici piše: Majhen dom, velik mir. Komaj je mogoče še krajše povedati tako mogočno resnico. Prav táko je tudi dejstvo, da nas vse čaka grob. Tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje … in deležen ga je vsak človek. Ta na posvečeni zemlji, kdo drug pa zagreben neznano kje. Praznik vseh svetih in dan vernih duš veljata vsem; tudi tistim, ki so jih v težkih časih po naših gmajnah »lisice prenašale v lačnih zobeh«. Praznika sta svetla in le čemu prihajajo mnogi na grobove oblečeni v črnino? Seveda, žalna barva. Žalujemo za rajnimi. Vendar malce egoistično; ker nam niso več v vsakodnevno konkretno pomoč in bližino? Ljudska vera je izoblikovala posebno čutenje, češ da se na vernih duš dan rajni vrnejo domov in so nevidno prav med nami; prav tam na tistem mestu v hiši, kjer so nekoč najraje posedali. Lepa mila ljudska vera, vredna je cekina! Greje me, čeprav vem, da je le izsanjana. Toda? Preveč je skrivnosti med nebom iz zemljo, da bi smeli kar zamahniti z roko. Rajni so tu, so v nas v našem spominu in veri. Le kje naj iščem rajne starše, brate …, znance, če ne v sebi z vero in spoznanjem, da se jih ne da izničiti. Lahko so izbrisani, a niso izničeni. Že za živega se zavedajmo, da nam je bila z rojstvom sicer podpisana meníca za smrt, pa imamo zaradi Gospodovega vstajenja rezervirano vstopnico za neskaljeno praznična nebesa.

B. Golob