»Korl, poglej, če je na stranskem oltarju še kaj prostora, tu imam osebo, ki je brez greha in je gotovo svetnica«, je poklical župnik iz spovednice, ko s spovedanko nista mogla odkriti v njenem življenju nobenega greha.
Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.
(1 Jn,1,8)
»Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: ‚Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.‘ Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‚Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘ Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne.«
(Lk 18,10-14).
Cerkev nas vabi k pogosti spovedi. Nujno pa spada k spovedi skrbno izpraševanje vesti. Če se ne moremo spomniti nobenega greha, potem duhovnik ne more dati odveze: In jaz te odvežem tvojih grehov… če pa grehov ni.
Duhovnik na začetku vsake spovedi tiho moli nad spovedancem: Bog, ki razsvetljuje človeška srca, na ti pomaga, da boš prav spoznal svoje grehe in dosegel Božje usmiljenje.
Bodimo pozorni na to, ko gremo k spovedi.