Koliko čudovitih izpovedi uslišanj na njegovo priprošnjo navaja knjižica J. M. Siegerschmida »Pojdite k Jožefu«, Ljubljana, 1938. Naj na kratko povzamem samo zadnjo zgodbo.
Jožef, dvanajstletni sin nevernega zdravnika v Normandiji (Francija) se je pripravljal na prvo sv. obhajilo. Sredi pouka pridrvi oče in odpelje sina, češ da on na te stvari nič ne da. Kako je to bolelo dobro in pobožno Jožefovo mamo. Ob njegovem krstu, na praznik sv. Jožefa, ga je bila posvetila njegovemu zavetniku s prošnjo, da bi nekoč bil duhovnik. Prosila je tudi za svojega moža, da bi se spreobrnil.
Drugi dan Jožeka ni bilo pri pouku za prvo sv. obhajilo. Oče ga ni pustil. Njegovi sošolci so skupaj z duhovnikom molili, da bi bil deležen sreče prvega sv. obhajila. Prišel je dan prvega sv. obhajila, a fantiča ni bilo. Zopet so skupaj molili zanj. Kmalu po začetku slovesnosti pa se odpro cerkvena vrata in vstopi Jožek. Njegov oče je bil nujno klican k oddaljenemu bolniku in mati je med tem sina pripeljala v cerkev.
Minilo je 15 let. Oče je zapustil družino in nihče ni vedel, kam je odšel, kje je. Jožek pa je študiral in v resnici postal duhovnik. Postal je redovnik misijonar in svojo prvo daritev daroval za spreobrnjenje svojega očeta. Predstojniki so ga poslali v Ameriko, kjer je v večjem mestu z vso vnemo delal za zveličanje duš. Tu ga nekoč pokličejo k umirajočemu človeku.
Ko prestopi prag hiše, zasliši, kako bolnik preklinja in vpije: »Proč z duhovnikom, jaz ga ne potrebujem«! Kljub temu vstopi in ugleda starejšega moža, ki mu je bilo že na obrazu videti, da se mu bliža smrt. Ljubeznivo mu začne prigovarjati, naj se vendar spravi z Bogom, a brez uspeha. Naposled mu reče: »Pomislite vendar na svoje prvo sv. obhajilo! Ali niste imeli matere, ki vas je učila moliti? Gotovo imate ženo in otroke, mislite vendar nanje!« - Pri teh besedah se bolnik ves spremeni: »Da, imam ženo, imam sina, pa ne vem, kaj z njima. Dolgo je že, kar sem zapustil svojo domovino Normandijo.« »Normandijo?« ponovi mladi duhovnik. »Tudi jaz sem iz Normandije,« in pove svoje ime. Bolnik ga zmedeno pogleda. Tedaj se mu iz oči ulijejo solze: »Jaz sem tvoj oče«! Zdaj se umirajoči ni več ustavljal. Prejel je zakramente za umirajoče in umrl na rokah sina duhovnika ...
Sveti Jožef, prosi za nas, da po tvojem zgledu sveto živimo in dosežemo večno življenje.
Amen.