To dvoje

Ure se lahko ustavijo, čas pa teče dalje. Trenutek, počakaj malo, roti in prosi slavni J.W. Goethe, kako si lep! »Za hip ti večnost dam v posest, in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.« Tako se lepi Tamari ljubkuje demon v pesnitvi ruskega pesnika Lermontova. Vse zaman, čas trenutke neusmiljeno požira in zbrisuje. Vse, kar nam ostane, je spomin nanje. Tako kot na letošnji dopust in na počitnice in še na mnogokaj. Če se od spominov da živet, potem jaz še dolgo bom na svet; se tolaži znani popevkar. Dejansko pa vsi trenutki drsijo v večnost – in mi z njimi. In kam je zdrsnilo letošnje poletje in kam počitnice in kam dopust in kam mi z njimi? Pač v spomine na to in ono in vsaj za nekaj časa, morda pa tja do zadnjega dne? Zakaj sploh imamo spomin? Koliko ga premorejo živali, koliko rastline? »Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo,« toži pesnik Miran Jarc. Pojasnilo tiči v zadnjem stihu: nekatera drevesa samotna rasto. Dovolj je priložnosti, da se zamisli vsak vase in zase in si izriše iz doživetega kak kažipot. »Ceste, ceste, kam pa greste?« se sprašuje humorist in pesnik Frane Milčinski-Ježek in odgovarja: »Vedno, vedno do človeka!« – Tako so nam, upajmo, tudi v letošnjem dopustu in počitnicah pokazale pravo smer. Šolarjem pač še v učilnice. Tudi v veroučilnice! Naj kak trening telesa ne lomasti čez trening duha! Pljuča imajo dvoje kril, duša je scela. Potrebuje pa dih Duha. »Križ in amen,« pravi pisatelj Pavle Zidar, »to dvoje je treba vzeti s seboj in ta navigacija ostane v tebi ne veke!«
Berta Golob

(foto: pixabay.com)