Stara vzhodnjaška pripoved ve povedati, da je neki človek imel čudežen prstan, okrašen s čudovitimi biseri in z dragimi kamni. Kdor ga je nosil, je postal tako prijetnega značaja in tako resnicoljuben, da so ga vsi vzljubili in občudovali. Prstan je bil last neke plemiške družine in se je dedoval iz roda v rod. Vedno je bilo tako, kot so pričakovali - lastnika je obdaril s čudovitimi lastnostmi.
Zgodilo pa se je, da je oče imel tri sinove; vse je imel enako rad, zato ni vedel, kateremu bi zapustil dragoceni prstan. Pred smrtjo pa se je domislil modre rešitve. Dal je narediti še dva popolnoma enaka prstana. Poklical je svoje tri sinove in vsakemu posebej izročil prstan, kot da je to tisti pravi čudežni prstan. Nato je umrl. Sinovi so kmalu ugotovili, da imajo vsi trije enake prstane, a da je samo eden pravi. Začeli so se prepirati in dokazovati čudežnost svojih prstanov. Končno so vso stvar prepustili v razsodbo modremu razsodniku. Ta si je nekaj časa ogledoval prstane, potem pa razsodil: »Ne morem vam povedati, kateri prstan je pravi. To lahko ugotovite sami.« »Kako?« so ga začudeno pogledali. Sodnik jim je odgovoril: »Čudežni prstan daje prijeten in resnicoljuben značaj, zato se bo kmalu pokazalo, kdo ima pravega, saj ga bodo vzljubili vsi ljudje. Torej pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete, in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana.«
(Dragoceno darilo zgodb, Božo Rustja)