Pred nami je letošnji november, ki se začne s pomenljivim praznikom Vseh svetih. Praznik, ki je temelj naše vere, a v zavesti ljudi vedno bolj izgublja pravi pomen. V javnosti se je v zadnjih sedemdesetih letih vedno govorilo o dnevu mrtvih, zdaj pa se ljudje oprijemajo običajev, ki prihajajo od drugod.
Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40).
Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami.
Praznik vseh svetih je praznik nas vseh. Nas, ki smo še na poti, ujeti v to zemeljsko življenje, in praznik neskončnega števila ljudi, ki so cilj dosegli. Praznik vseh svetih nas povezuje z njimi, predvsem pa z neskončno skrivnostnim Bogom.
To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8) , s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo, kako priti do zmage, ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.
Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.