Začeti na novo

Ta čas smo objeti z dvema Marijinima spominskima dnevoma: njenega rojstva in njenega trpljenja. V še pretežno poljedelski in obrtniški družbi mali šmaren ni bil dosti manj čaščen kot vnebovzetje. Tedni od vélike do male maše so že dokaj natančno napovedali letino. Mar je zdaj drugače? V marsičem ni sprememb, v mnogočem je zelo drugače. Spet se začenja pouk, tudi verouk! Na šolskem področju nič več ne opravimo z enim samim zvezkom in eno samo učno knjigo. V kaki veščini mnogo otrok učitelje in starše že krepko prehiteva. Ali tudi vero, v kateri so bili krščeni, poznajo tako dobro kot računalniške dobrine? Čému bodo dali v tem šolskem letu prednost: verouku ali prostočasni dejavnosti? Kam jim bodo z nasvetom in zgledom starši kazali smer? Po Marijinem zgledu v tempelj, a naš Božji hram izkazuje tudi prazne prostore, koder bi morali biti kristjani. Nas vse pa nagovarja ta čas še god Žalostne Matere Božje. One nazareške matere s sedmimi meči skozi srce. Eden od teh je mrtvi sin v njenem naročju. Samo pomislimo, koliko mater prav zdaj trpi zaradi svojih še živih otrok! Trpljenje, gledano s človeškimi očmi, sodi na temno stran skrivnosti. Vsevidno Božje oko vidi naddimenzionalno in do najtanjše podrobnosti, v čem smo kot posredovalci vere odpovedali. Največkrat je to opuščena molitev in nedeljska sveta maša; površen odnos do vogelnega kamna naše duhovnosti. Lahko se izgovarjamo na okoliščine, a je bolj pošteno priznati svoj delež odgovornosti. Začeti na novo in vztrajati v drobnih izrazih zvestobe.

B. Golob

(foto: pixabay.com)