Vrata koče so cvileče zaškripala. Slišalo se je nekaj odločnih korakov. Potem je močna roka previdno dvignila pokrov velike skrinje ob steni. Bil je gospodar. Z božajočim pogledom je premeril zlato pšenično zrnje in ga nagovoril: Napolnil bom vrečo in te odpeljal v mlin. Postalo boš lepa bela moka. Iz nje bo gospodinja pekla kruh. Položila ga bo na lepo pogrnjeno mizo. Otroci bodo jedli in rasli, žena in jaz bova od tebe črpala moč za delo in premagovanje vsakdanjih skrbi. Kos kruha bo tudi za reveže na pragu...
Pšenica se je razveselila, saj je vedela, da je zato rasla, bila požeta, omlatena in spravljena v kaščo. Šumeče je šepetala, ko jo je gospodar sipal v vrečo.
Ko je gospodar spet prišel, je žito nagovoril: Včeraj smo zorali veliko njivo. Danes jo bomo zasejali - s teboj, draga pšenica. V zemlji boš vzklila in čakala pomladi. Potem boš ozelenela, se okrepila, se pognala k višku proti soncu in rodila sad: trideseteren, šestdeseteren, morda celo stoteren...
Bog te blagoslovi na poti, ki jo danes začenjaš.
Eno od zrn pa je modrovalo: Nočem postati kruh, nočem v hladno zemljo, sploh nočem, da drugi z menoj razpolagajo. Ostati hočem sámo in samostojno. Živeti hočem zase in ne za druge. Stisnilo se je v špranjo in se samovšečno naslajalo ob misli, koliko pametnejše je od drugih in kako modro je ukrenilo, ko se je skrilo. A veselje je bilo kratkotrajno. Od nekod je neslišno prilezel črv. Zasadil je požrešne zobe v zrno prav na tistem mestu, kjer bi zrno moglo pognati korenine in se s steblom dvigniti navzgor. Črv se je vidno debelil, zrnu pa je življenje usihalo.
Komaj se je še zavedalo, ko je ponovno prišel gospodar. Z omelom v roki je skrbno počistil vse razpoke v skrinji. Zrno je padlo v smetišnico, gospodar ga je z drugimi smetmi vred odnesel ven in vrgel na gnojišče.
Škoda zrna, ki ni razumelo, da je edini smisel njegovega bivanja darovanje in življenje za druge;