Po krstu v Jordanu se je Jezus za štirideset dni umaknil v puščavo. Z molitvijo in postom se je pripravljal na nastop svojega poslanstva: oznanjati blagovest odrešenja. Te njegove “duhovne vaje” so Cerkev spodbudile, da je v bogoslužno leto uvedla štiridesetdnevni postni čas. V njem naj bi se verniki “z večjo vnemo posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega” ter tako napolnili “baterije” svojega srca z lučjo Božje milosti. Iz lastne izkušnje vemo, da se včasih iskreno trudimo, da bi bili dobri kristjani z vsem srcem, pravi Jezusovi učenci, pa nam kmalu zmanjka moči. Kdor nima srca odprtega za Božjo milost, se hitro izprazni. Kdor pa je prazen, tudi drugim ne more ničesar dati.