Če Jezus ne bi bil pravičen in dosleden, ne bi imel nobenih težav z oblastniki. Če bi Jezus govoril tisto, kar so hoteli slišati, bi mu pritrjevali in ga trepljali po ramenih. Če bi Jezus ne kazal na njihove napake, bi jih lahko tudi sam počel po mili volji. Če jim Jezus ne bi govoril resnice, bi mu dovolili vsakovrstne laži.

Marsikaj bi Jezusu dovolili in za marsikaj bi mu pogledali skozi prste, če bi jim bil vsaj malo podoben. Če bi Jezus bil vsaj malo pokvarjen, krivičen, dvoličen... Če bi bil. Vendar Jezus ni bil takšen. Bil je pravičen, dosleden, močan v besedi in dejanju, imel je pogled, ki je segel v človekovo srce.

Bil je usmiljen do tistih, do katerih ljudje niso bili. Bil je neizprosen do tistih, o katerih so imeli ljudje lepo mnenje. Bil je tako drugačen, da je bila njegova usoda jasna že takrat, ko je ležal v jaslih. Jezus je bil nekaj posebnega. Bil je človek, pred katerim pogleda v tla vsakdo, ki se zaveda svoje lastne slabotnosti, šibke volje in krhkih sklepov. Bil je človek, na katerega se razjezi vsakdo, ki je prepričan v svojo pravičnost, svetost in v svoj prav.

Bog ve, kako bi ravnali mi danes, če bi bili na mestu Judov, ki so ga poznali. Bi verovali vanj kot v Mesijo? Bi bili med tistimi, ki so tako glasno zahtevali njegovo smrt, da se je celo Pilat ustrašil? Bi bili mogoče med onimi, ki se brigajo samo zase in bi si mirno ogledali spektakel križanja? Med katerimi bi bili?

Bog ve.