Z amen na koncu sklepnega slavospeva se sklene evharistična molitev. Konča se osrednji del slavja, ki je zdaj usmerjeno v svoj vrh. Daritev in sveti obed (obhajilo) sta najtesneje povezana med seboj. Ko verniki pri obhajilu vredno prejmejo evharistično žrtev, tedaj na zakramentalno popolnejši način sodelujejo pri evharistični daritvi in so daritve deležni na popolnejši način. Deležnost Gospodove večerje je vedno občestvo s Kristusom, ki se Očetu za nas daruje v žrtev.

Skupni sveti obed

Brez evharistije verniki ne moremo nadnaravno živeti. Evharistija je namreč vir in vrhunec vsega krščanskega življenja, iz nje Cerkev neprenehoma živi in raste. Sam Kristus izjavlja, da ima njegova daritev namen odreševati, in vse vernike vabi, naj pri njej sodelujejo z zakramentalnim obhajilom. »Vzemite, jejte, to je moje telo ... Pijte iz njega vsi! To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov«. Obhajilo je globoko osebnostno dejanje, ko nas Kristus vedno globlje združuje s seboj in nam daje delež pri svojem poveličanem življenju. Sodelovanje pri svetem obedu krepi in oživlja medsebojno ljubezen. Obhajilni obred ima štiri pomembne dele:
a) očenaš,

b) obred miru in sprave,

c) lomljenje kruha in obhajilo,

d) prošnja po obhajilu.

Očenaš

Mašnik opozori in povabi vernike k skupni molitvi. Vsebina tega povabila je zelo na mestu. Za človeka grešnika je brez dvoma velik pogum, da moli molitev, v kateri se obrača na Boga kot Božji otrok. Očenaš je edina molitev, ki nas jo je naučil Jezus, zato se upravičeno imenuje Gospodova molitev. To je vzor vseh molitev. Tako je molil Jezus sam in tako naj poslej molijo vsi, ki bodo po njem verovali v Očeta, ki je v nebesih. Zato je prav, da vedno znova odkrivamo neizmerno bogastvo Gospodove molitve.