Župnija in dekanija
Naši kraji so prejeli blagovest iz Ogleja. Misijone je v Posočju, na Krasu in v Posavju vodil učen in delaven patriarh sv. Pavlin II. (787–802). V pomoč so mu bili menihi iz samostana Štivan. Tudi Salzburg je pod svojim škofom Arnom pridobil nove dežele za Kristusa na vzhodu. Meja obeh misijonov je bila na reki Dravi.
Ko je Salzburg leta 798 postal nadškofija, je Drava ostala meja obeh glavnih metropolij za Slovenijo. To mejo je leta 811 potrdil cesar Karel Veliki in obdržala se je polnih 975 let. Župnija Stari trg pri Ložu je pražupnija ali prafara, ker je obstajala že okoli leta 1160. To sklepamo iz listine, ki jo je 15. novembra 1221 v Ogleju izdal patriarh Bertold. V njej patriarh naznanja, da se je vnel prepir med njim in Vovbrškim grofom Vilijemom (imenovanem iz Loža, Willelmum de Lous) zaradi pravice do patronata nad župnijo in cerkvijo v Ložu (super plebe seu ecclesia de Lous). Ker je grof z mnogimi verodostojnimi pričami dokazal, da sta imela že njegov ded in oče nad omenjeno cerkvijo pravico do patronata in jo tudi uporabljala, in ker je s prisego potrdil, da je za patronsko pravico odstopil oglejski cerkvi neko vas, ki jo ima sedaj od oglejske cerkve koroški vojvoda, je patriarh izjavil, da noče nikomur kratiti njegovih pravic ter da želi, da grof pri imenovani cerkvi odslej uživa vse svoje pravice. Vovbržani so uporabljali pravico patronata, oglejska cerkev pa tega ni priznavala. Takšno nasprotovanje tej pravici bi lahko pomenilo, da starotrška župnija ni vovbrška ustanova, ampak oglejska. Če bi bila vovbrška, se zaradi patronata ne bi prepirali, ker bi ostal na Vovbržanih. Ti so dokazali, da so za pravico patronata patriarhu odstopili eno vas. Lahko sklepamo, da je patriarh imel neko osnovo, na katero se je skliceval, in je zato tako ostro nastopil, ko je zahteval zase pravico patronata nad župnijo. Na Notranjskem je pražupnija še Cerknica, ki je obstajala že leta 1247. Zanimivo je, kako se je razvijalo ime kraja in župnije. Prvotno se je sedanje naselje Stari trg imenovalo Lož. Leta 1341 pa so pod loškim gradom zaćeli graditi novo naselje, ki je prevzelo tržne pravice in ime starega naselja. Prvotni trg Lož so začeli imenovati Stari trg, prvič leta 1384 v nemški obliki Altenmarckht. Čeprav je Lož postal leta 1477 mesto, je župnija vedno ostala v Starem trgu, do leta 1830 pa se je v latinski obliki (parochia Laas) imenovala po Ložu. Leta 1831 se župnija prvič imenuje Stari trg pri Ložu (Altenmarckht penes Laas). Po zanesljivih ugotovitvah akademika Milka Kosa se v 13. stoletju kot Lož ne označuje samo kraj ali grad nad njim, temveč tudi ves okoliš, predel oziroma pokrajina tod okoli (latinsko provincia, praedeum).
Patriarh Janez je Frideriku Ortenburžanu leta 1394 podelil oziroma ponovno potrdil patronat nad župnijami v Ribnici, Ložu (Starem trgu), Radovljici, Gorjah, Naklem in Mošnjah, in to kot priznanje za velike zasluge, ki jih imajo za oglejsko cerkev on in njegovi predniki, posebno še njegov oče. Friderika so zaradi njegove zveste službe oglejski cerkvi ujeli njeni sovražniki in ga oropali gradov in vseh posestev. Ker je pa kljub nasprotnemu prigovarjanju ostal iz srca naklonjen oglejski cerkvi, mu je patriarh kot osebno priznanje in v zadoščenje podelil patronat nad omenjenimi župnijami. Patronat je dodelil njemu in njegovim naslednikom. Duhovnike za navedene župnije so imeli pravico predlagati grof Friderik in njegovi nasledniki, kar je bilo za Ribnico že od davnih časov v navadi. Župnika v Radovljici in Ribnici je potrdil patriarh. Za župnijo Gorje, Naklo in Mošnje je potrdil duhovnike radovljiški župnik, za župnijo Lož pa ribniški. To pravico je dobil ribniški župnik za vedno. To oblast nad starotrškim župnikom so ribniškemu župniku pri patriarhu gotovo priskrbeli Ortenburžani, ki so v tem času postali gospodarji loškega gospostva; očitno so želeli v Ribnici, kjer so imeli že od nekdaj svoje gospostvo in so tam večinoma bivali, povzdigniti tudi župnika. Podobne pravice nad novo ustanovljenimi kočevskimi župnijami v Kočevju, Poljanah, Kostelu, Osilnici in Gotenici je namreč župnija in dekanija Stari trg ter njeni duhovniki ribniški župnik dobil že leta 1363. V teh naseljih so tedaj na pobudo Ortenburškega grofa Otona, ki je zagotovil potrebna finančna sredstva, zgradili nove cerkve. Na ta način se je pripravljala pot poznejšemu ribniškemu naddiakonatu, izpričanemu okoli leta 1490. Vendar ribniški župnik ni začel takoj potrjevati starotrških župnikov. Od leta 1398 do 1415 je bil starotrški župnik Jakob iz Sušja, ki je bil tudi naddiakon Kranjske in Slovenske marke. Na predlog Viljema Lamberga, gradiščana na gradu Waldenberg pri Radovljici, je leta 1398 župnik in naddiakon Jakob z listino, izdano v Ložu, potrdil duhovnika Petra iz Radovljice, imenovanega Nayger, na župnijo Zasip pri Bledu. Vsaj župnika in naddiakona Jakoba iz Sušja ni mogel potrditi ribniški `upnik, čeprav je imel naddiakonske pravice nad starotrško župnijo od leta 1394, kajti enak v službi ne more izvrševati oblasti nad enakim. Ribniški župnik je imel pri uveljavljanju naddiakonskih pravic nad starotrškim župnikom težave. Leta 1490 se je ribniški župnik Jakob Zobelsperger pritožil pri generalnem vikarju v Vidmu, češ da gorenjski naddiakon Matija Operta sili Martina Ratgeba, ki je bil župnik v Starem trgu in na Blokah, ter starotrško duhovščino, da bi spadali pod gorenjski naddiakonat. Operta je terjal od ribniškega župnika, naj mu dokaže ribniške pravice (nad starotrško župnijo, op. J. K.), in hotel je vedeti, "zakaj so nekatere župnije, ki so bile nekdaj pod Ribnico, sedaj pod neposredno patriarhovo oblastjo". Ribniški župnik je nato zatrdil: "Nad mojimi predniki v Ribnici ni imel nikoli oblasti (jurisdikcije) noben gorenjski naddiakon, le zdaj si to drzne Operta. Cerkev v Ložu (Starem trgu) je navezana (annexa) na ribniško in zato naj bodo njeni župniki meni poslušni, kakor so bili vedno mojim prednikom. Župnik Zobelsperger je bil prvi ribniški naddiakon, imenovan od patriarha. Toda ribniški župnik se je tu motil. Vsaj dva starotrška župnika, Otokar (leta 1340) in prej imenovani Jakob iz Sušja, sta bila tudi naddiakona Kranjske in Slovenske marke, v to področje pa je spadala tudi Ribnica. Tudi Oglej ni bil naklonjen taki samozavesti ribniškega župnika pri uveljavljanju naddiakonske oblasti nad starotrško župnijo. Že leta 1492 je oglejski generalni vikar pooblastil gorenjskega naddiakona Leonarda Seidla iz Kamnika, naj razišče pritožbo čez starotrškega kaplana Gregorja Pora, s čimer je gladko obšel ribniškega župnika. V začetku 16. stoletja se je vnela dolga pravda zaradi bloške župnije in beneficija sv. Petra v Ložu. Jurij Slatkonja, ki je bil tudi pičenjski škof, stolni ljubljanski in novomeški prošt ter starotrški župnik, je hotel imeti tudi bloško župnijo, češ da jo je cesar pridružil pičenjski škofiji. Zato je terjal, naj bloški župnik od njega prejme umeščenje (investituro) in mu letno plačuje šest navadnih solidov. Ker bloški župnik na to ni pristal, je Slatkonja prosil cesarja, naj bloško župnijo podeli duhovniku Jerneju Kerchu z Iga. Ribniški župnik pa je menil, da ima cesar (s pravico patronata, op. J. K.) pravico bloškega župnika le predlagati (prezentirati), ribniški župnik pa ga ima pravico umestiti. Starotrški župnik namreč sam spada pod ribniški naddiakonat in mora prejeti umeščenje od ondod. Ribniški župnik in naddiakon Leonard Würfel je svojo pravico utemeljeval takole: Ko so Ortenburški grofje dali zemljo, da so se na njej zidale nove cerkve in ustanavljale nove župnije, jim je patriarh dal nad temi cerkvami patronat, ribniškim župnikom pa pravico potrjevati dušne pastirje pri teh cerkvah, npr. v Ložu in na Blokah. Od Ortenburžanov je prešel patronat kot dediščina na cesarja, pravice ribniškega župnika pa so ostale iste. Pravda se je vlekla več let. Cesar je 18. julija 1507 postavil za komisarja v tej pravdi tržaškega škofa in cesarskega svetnika Petra Bonoma. Zadnjič se pravda omenja leta 1509, vendar nam listine ne povedo, kdo je pravdo dobil. Trditev naddiakona Würfla, da so Ortenburžani dali zemljo za zidanje novih cerkva in ustanavljanje novih župnij, drži le za kočevske župnije, ne pa za Stari trg in Bloke. Slatkonja je pravico do umeščanja bloškega župnika zahteval kot pičenjski škof, kot starotrški župnik tega ne bi mogel storiti. Zanimivo pa je, da v listini patriarha Janeza iz leta 1394 o naddiakonskih pravicah ribniškega župnika nad starotrškim ni omenjena župnija Bloke, ki je obstajala že leta 1366. Iz tega sledi, da potrditvena pravica ribniškega župnika nad bloškim župnikom ne velja. Mogoče se je škof Slatkonja skliceval tudi na to, ko je zahteval, da umeščenje bloškega župnika pripada njemu. Würflova pripomba, da "mora" starotrški župnik pristati na to, da ga bo umestil ribniški naddiakon, nakazuje na to, da Slatkonja kot starotrški župnik ni bil potrjen od ribniškega naddiakona, ampak od patriarha.
