Še vedno romaš od hiše do hiše in iščeš prenočišče, prihajajoči Otrok življenja? Še vedno nisi našel kotička, kjer bi se lahko rodil? Potrkaj tudi na moja vrata!
Nisem kralj, ki ima zlato, kadilo in miro, ampak le ubog pastir, ki pase ovce svojih dni na kamnitih pašnikih življenja. Moj dom je razmajan hlev, ki so ga nažrla leta skrbi, prepletle pajčevine sebičnosti, preluknjali črvi napuha, zaprašili oblaki mlačne duhovnosti. Spim na slami človeških slabosti in edina luč je sveča Božjega usmiljenja. Pa vendar si upam prositi: »Potrkaj tudi na moja vrata!«
Zavil Te bom v odejo iskrenega kesanja in položil v jasli svojega srca. Odprl bom okna svoje hiše, da bo žar Tvoje ljubezni prodrl v svet oddaljenih in jih privabil k sebi. Z zvonom Božje slave bom preglasil Herode današnjega časa, ki z medijskega prostora pokopavajo Boga v valove orkanov, v ruševine potresov in bombnih napadov, pod mrtvaški prt ptičje gripe.
Potrkaj tudi na moja vrata, prihajajoči Otrok življenja, da bom zaživel v kruhu Tvoje ljubezni, s Teboj vdano pil kelih trpljenja ter prinašal vero, upanje in ljubezen vsem, ki Te potrebujejo na tem lepem, a tolikokrat krutem svetu.