Da se znana molitev imenuje rožni venec, mar ni to malce nenavadno? Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala …, so nekoč rade prepevale mlade in priletne osebe ženskega spola. Zdaj nove stroke navajajo tudi po sedemdeset spolov in več. Te znanosti ne razumem, rožice me pa trajno razveseljujejo. In jih ne nabiram, saj upoštevam prošnjo iz Kettejeve pesmi Deček in cvet: Nikar me ne trgaj, s seboj me ne jemlji, pusti me rasti v materi zemlji … Dobro, da je rožni venec spleten iz molitev, ne iz cvetnega razkošja. Toda, ali je še značilen za »ljubljeni slovenski krov«, kakor je o njem rečeno v znani pesmi? Moljen kleče kar dolga stoletja … Obsega obok naše veroizpovedi. Predšolski veroučenec je povedal, da položi na atijevo posteljo, ko odide spat, svoj roženvenček, da ko se ati pozno vrne iz službe, ve, kdo je mislil nanj! Tega ni počel samo oktobra, ki velja za mesec rožnega venca. Pa tudi če bi to naredil samo enkrat in nikdar več, ati tega najbrž ne bi nikoli pozabil. Ljubljeni slovenski krov, ali še …? In kaj menijo angeli varuhi, oktobrski godovnjaki? Ukrepajo. Molijo v imenu nas pozabljivcev in površnih vernikov prav pred nebeškim tronom dan na dan. Mar je res potreben kak življenjski bič, da se spomnimo na svoj dolg do Boga z zahvalo za vse, kar nam je nasuto z neba? Križ in amen, to dvoje je treba vzeti s seboj, pravi pisatelj Pavle Zidar, in ta navigacija ostane v tebi na veke. Vzemimo.
B. Golob