Župnik je slišal, da je neka njegova župljanka že dalj časa bolna, zato se je odpravil k njej na obisk. Imel je opraviti že s številnimi bolniki in takoj je spoznal, da je žena težko bolna, a njeni domači ga niso poklicali, da bi ji podelil zakramente.
Šel je v sosednjo sobo in poklical ženinega zdravnika. Ta mu je potrdil, da je njena bolezen zelo resna. Duhovnik je to ženi zelo obzirno povedal.
»Saj to že dolgo vem,« mu je dejala. »Zakaj me pa potem niste poklicali?« »O, veste, nisem hotela prestrašiti svojega moža.«
»Vendar bi bilo bolje, da bi tudi on vedel,« je dejal duhovnik in šel k možu v kuhinjo.
»To vem že dlje časa« je rekel mož. »Zakaj me pa niste poklicali k ženi?» »Veste, nisem je maral prestrašiti.«
(iz knjižice Dragoceno darilo zgodb, Božo Rustja)