Majska jutra, sveže rose. Vonj po šmarnicah. V najtemnejšo globel, v Pekel, kamor si noben razposajenec ni upal, jih je mali Voranc šel nabrat za svojo mamo. Oni Prežih, o katerem smo se kdaj učili, da se je zavzemal za pravico. Pisatelj Solzic in Samorastnikov. Šmarnice bodo ves mesec krasile oltarje v slovenskih cerkvah. Hodili bomo »k šmarnicam« prepevat litanije, se kesat za hudobije tega čudnega sveta, ki rad pozabi na Boga. In lastovke so se vrnile čez širno morje v svoje staro gnezdo. Nezmotljivi naravni radar jim pokaže pot. Natančno pod znani krov, in če so staro gnezdo razdejali vrabci, zgradijo novega. Lastovke so simbol zvestobe, najbrž jih zato tako zavzeto pričakujemo. Vendar ena, pravi pregovor, še ne naredi pomladi. Jo pa naznani in to nam daje upanje. Mora nam biti zgled vztrajnosti in zvestobe do sočloveka in do domovine. 'Saj je mati mila tu moj dom zgradila', pravi lastovička drobna ptička v starem šolskem berilu, 'zemljico slovensko ljubiti učila.' Latinski pregovor pa: Ubi patria, ibi bene – kjer je domovina, tam je dobro. Slovenski: Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Ne pozabim besed svojega znanca: 'Veliko sveta sem obhodil, veliko stvari odvrgel, ampak nikoli niti skorjice kruha!' Vsakdanji kruh je podoba božjega Kruha. Na vprašanje, čigar da si, smo otroci odgovarjali: Atov pa mamov pa Bogkov pa kruhkov. Čigavi smo danes?
B. Golob