Iz globin korenin

Prešernov dan, lurška Mati Božja, sv. Valentin s ključem od korenin - to so že kar pregovorni opomniki meseca svečana - in opazno daljši dan. Več svetlobe, več luči; mehr Licht – kakor je kriknil J.W.Goethe. Obenem pa najkrajši mesec leta. Bo prej kanilo od strehe ali od sveče? Bo zima še vztrajala? Zima – kje pa je kaj snega? Kje ledene sveče? Sveto leto nas spodbuja k svetosti v mislih, besedah in dejanjih. Misli, prevečkrat raztresene; besede veljajo komaj od torka do srede; dejanja so ali pa niso zdaj dobra zdaj slaba. Kolikokrat smo že sklenili, da se bomo »poboljšali«? Spremenili smo najbrž se, vendar kako? Da so nas začele orati nadležne gube in »oj mladost ti moja, kdaj si šla od mene«, kakor je imel navado peti vaški veseljak. Iz Večnega mesta pa spodbuda: Upanje! No ja, saj vemo, da bo, kajti »nikad nije tak bilo, da ne bi nekak bilo«, kakor nas tolažijo bratje z onkraj Kolpe. In zakaj ne bi bili optimisti, če je tak sam sveti oče! Pa nosi na ramenih prtljago celega sveta. Krščanski brat in sestra, mar sva danes že kaj pomislila nanj? Ne še, se mi zdi. Ni nama še kanilo, če se izraziva po vremensko. Sploh pa natrosi koledar preveč spodbud, a ta svetvalentinova je pa le najboljša! Prihaja s ključem! Zvončklja svoj cin cin iz globin korenin. Rumeno, trobentično. Srebrno z zvončki in gosposkimi kroncami. Na vrata trka pomad!

Berta Golob

(foto: pixabay.com)