K veliki maši zvoni!

Zvezdni roji. Zelo značilni so za avgustovsko nebo. Utrinki, številni utrinki. Zrenje v zvezdno nebo in poletna sproščenost, dopust, prenočevanje pod milim nebom, skrivnostni glasovi noči. Pa tudi sicer pomeni poletje spremembo. Redko kdo zdrži prikovan na svoje okolje. Prebudi se prastara sla po prestavljanju šotorov. Nekaj tiči v nas iz prikrite davnine. Podobno kot v pticah. Vsak večer družno odletijo v isto smer. Človek je le toliko drugačen, da spreminja načrte. Okoliške vrane že stoletje prenočujejo v Zarici, v pečeh nad Savo. Človeška jata pa počne vse po razumskem premisleku. Žal poletni vrvež kdaj povsem prekrije duhovno plat, značilno edino le zanj. Silvin Sardenko je sicer napisal lep stih: trave so se priklonile, kakor da bi pokleknile in na tihem odmolile, toda preveč je kristjanov, ki jim poletje zamegli pogled na sveto, božje in Gospodovo. Prav v zenitu poletja nas k nebu dviguje vélika maša, veliki šmaren, praznik vnebovzetja; v razkristjanjenem času tudi na našem koledarju zaznamovan kot praznik, nedelovni dan. Vnebovzeta, z rumenim soncem gvantana, z dvanajstim zvezdam kronana … Te so našle mesto na zastavi Evropske zveze! Koliko se tega tudi zavedamo?

Berta Golob

(foto: pixabay)