Kako veličastno

Slovo od koledarskega leta. Če je kaj resnice v tem, da je slovo sladka žalost, potem se ne smemo držati kislo. Nič se ne ustavi, ali kot je dejal prastari mislec Heraklit: Vse teče. In je odteklo, a tudi priteklo. Prav zdaj je čas za inventuro naših letošnjih pričakovanj in dejanj. Smo obogateli ali se znašli v dolgovih?

Smo modrejši ali nam vse uhaja iz glave in rok? Eno je neizpodbitno: otroci odraščajo, mladi drsijo v leta, starejši in stari pa h grobu. A nekje vmes so še bolezen, nelagodje, uspeh, napredovanje, izgube, kak dobiček, nova poznanstva, stare zamere, vabljivo upanje, trdno zaupanje, okrepljena vera ali pa bognedaj – izgubljena. In tudi stoinsto drobnjav brez posebne vrednosti.

Pred nami pa tako imenovano sveto leto; jubilejno vsakih 25 let. Je zdaj bolje zreti v preteklost ali se zamisliti v uganko novih koledarskih dni? Iz minulega naj bi se česa naučili za prihajajoče čase. Naš učenjak Anton Trstenjak je dejal, da je zgodovina/preteklost res učiteljica življenja, a da se »človeški paglavci od nje ničesar ne naučijo«. Naj vendar ne bo tako! Kar je minilo, je za nas kot učna knjiga. Odvisno, koliko smo te vrste branje imeli radi takrat, ko so nam ga tlačili v glavo. Lahko pa si kdaj takole ob tihih večerih izbrskamo kaj iz spomina! In dodamo v dobre namene še kak očenaš. Ob misli na nov koledar stopimo v božji hram opogumljeni, saj nas iz ozlačenega tabernaklja pozdravlja stvarnik ter gospodar vesolja in večnosti. Nas, ki smo »prah zemlje«.

Kako veličastno !!