Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja nas vsako leto sredi avgusta vabi, da se ozremo proti nebu. To pomeni k izvoru in cilju našega bivanja. Za Marijo verujemo, da smrti ni doživela, kakor jo bo nekoč doživel vsak izmed nas. Marije greh ni nikoli niti za trenutek »okužil«, zato tudi ni mogla prejeti posledic greha. Marija je samo »zaspala« in se znašla pri Bogu. Nihče od nas ne bo hodil takšne poti kot Marija, ker je imela izredno poslanstvo. Morda se ravno zato zdi marsikomu težko razmišljati o Njenem življenju, zlasti o Njenem skrivnostnem koncu. Resnica je, da nas življenje ter pogled na smrt presegata.
O teh stvareh lahko razmišljamo, vendar bomo za prave odgovore morali stopiti na pot vere. Kdo nam je na tej poti lahko boljši zgled kot Ona, za katero je sv. Elizabeta rekla: »Blagor ji, ker je verovala.« Marijina vera ter Njeno življenje nas vabita k posnemanju. Če ljubimo, posnemamo. Ni boljšega sadu ljubezni kakor posnemanje. Ko sledimo Mariji, sledimo izkušeni Vodnici na poti do polne preoblikovanosti po Kristusu in na poti k svetosti. Prosimo jo: »Naj ves tvoj duh, o Mati, postane naš! Naj tvoja vera, upanje in ljubezen postanejo naši; naj tvoja ponižnost in preprostost postaneta naši. Naj tvoja ljubezen do Boga postane naša!« Marija je dejala: »Blagrovali me bodo vsi rodovi.« Ali so se te besede uresničile? Katero človeško bitje je bilo bolj ljubljeno, h komu so se ljudje bolj zatekali v veselju, bolečini in joku, katero ime je bilo pogosteje kakor njeno imenovano na človeških ustnicah? In h kateremu ustvarjenemu bitju za Kristusom so ljudje dvigali več molitev, hvalnic, za koga zgradili več svetišč? Kateri obraz so skušali upodobiti s svojo umetnostjo bolj kakor njenega? Prir. po: R. Cantalamessa: Marija, ogledalo Cerkve
Kako mi Marija osebno pomaga na poti v nebesa? V teh poletnih avgustovskih dnevih razmislimo kaj bi odgovorili in se lepo pripravimo na največji Marijin praznik.