Neki kralj je v dar prejel dva sokolja mladička in ju hitro odnesel učitelju sokolov, da bi ju izuril. Čez kakšen mesec mu je trener sokolov sporočil, da je eden od sokolov odlično izurjen.
»Kaj pa oni drugi?« je vprašal kralj.
»Žal mi je, gospod, a drugi sokol se čudno obnaša. Mogoče ima kakšno bolezen, ki je ne znamo pozdraviti. Nihče ga ne more premakniti z veje drevesa, na katero smo ga položili prvi dan. Tudi hrano mu vsak dan nosijo na drevo.«
Veliki kralj je sklical vse veterinarje in zdravilce ter strokovnjake vseh vrst, a nihče ni pripravil sokola do letenja. Z okna svoje sobe je dan za dnem žalostno opazoval negibnega sokola.
Nekega dne je objavil razglas, v katerem je svoje podložnike prosil, da bi mu pomagali razrešiti ta problem.
Naslednje jutro je odprl okno in z velikim začudenjem zagledal sokola, ki je odlično letal med drevesi vrta. »Pripeljite mi tistega čudodelnika,« je velel.
Čez nekaj časa so pripeljali mladega kmeta. »Ti si naučil leteti mojega sokola? Kako ti je uspelo? Si morda čarovnik?« ga je vprašal kralj.
Preplašen in srečen je mladenič razložil: »Ni bilo težko, visokost. Samo vejo sem odsekal. Tedaj se je sokol zavedel, da ima krila in je začel leteti.«
(po knjižici Bruna Ferrera: Na tvoji strani)