Še enkrat pravim, da je Jezus s smrtjo premagal smrt in vzdignil iz groba duha in krepost. In prihajal v našo samoto ter obiskoval vrtove našega hrepenenja. On ne leži tam, v oni razpočeni skali za kamnom. Mi, ki Ga ljubimo, smo Ga videli s temi svojimi očmi, ki jih je On odprl; in se Ga dotikali s temi svojimi rokami, ki jih je On naučil, da se podajajo. Poznam vas, ki ne verujete vanj. Bila sem ena od vas in vas je mnogo; toda vaše število se bo zmanjšalo. Ali morate razbiti harfo in liro, da bi v njima našli glasbo? Ali pa morate podreti drevo, preden lahko verujete, da nosi sadove? Jezusa sovražite, ker je nekdo iz severne dežele rekel, da je Božji Sin. Toda vi sovražite tudi drug drugega, ker se vsak od vas sebi zdi prevelik, da bi bil brat drugemu človeku. Sovražite Ga, ker je nekdo rekel, da je rojen iz device in ne iz človeškega semena. Toda ne poznate mater, ki gredo v grob z devištvom, niti mož, ki se spustijo v grob zadušeni z lastno žejo. Vi ne veste, da se je zemlja poročila s soncem in da nas prav zemlja pošilja na goro in v puščavo. Prepad zija med njimi, ki Ga ljubijo, in onimi, ki Ga sovražijo, med njimi, ki verujejo, in onimi, ki ne verujejo.
Toda, ko bodo leta premostila ta prepad, boste spoznali, da je On, ki je živel v nas, nesmrten, da je bil Božji Sin enako, kot smo mi Božji otroci; da je bil rojen iz device enako, kot smo mi rojeni iz zemlje brez moža. Resnično je čudno, da zemlja neverujočim ne daje korenin, ki bi sesale iz njenih grudi, niti peruti, s katerimi bi poleteli visoko in pili ter se napolnili z roso njenega prostranstva. Vendar jaz vem, kar vem, in to je dovolj.
Kahlil Gibran; Jezus, Sin človekov