Na pragu novega

»Pač mnogo izteše zibeli in mnogo izkoplje grobov.« Tako označi novo leto Goriški slavček. Simon Gregorčič, ki velja kot prerok, kajti njegova napoved iz pesmi Soči se je uresničila v prvi svetovni vojni; »tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla.« Bognedaj, da se prerokba spet kdaj uresniči. Topovi, to vemo iz dnevnih poročil, grmijo ne daleč od nas. Naša celina, dokaj srečna Evropa, vseeno praznuje. Naj ji bo mila Božja roka! Koliko je še v župniji ljudi, ki so doživeli in preživeli »drugo svetovno«? Morila je na odprti fronti in po gmajnah; vojna v vojni, brat proti bratu. »Kakšna bo tretja, ne vem,« je zapisal pesnik Janez Menart, »na znanje pa dajem, naslednja bo spet s fičafajem.« Torej s fračo. Spet vse od začetka, tako rojstva kot smrti. Naj nam prizanese Božja roka! Bo, a le če se bomo na vsakem koraku in dejanju prizadevali za mir. Vsi smo na Titaniku; godba pa kar igra. Črnogledost? Ne, zgolj realnost. A ob polni skledi komaj kdo pomisli, koliko ljudi strada, trpi, umira. Toda hitro prehitro sva lahko na vrsti jaz in ti in mi vsi. Kje je zahvala, da smo leto preživeli siti, na toplem in kolikor toliko zdravi? Zahvala je vendar najboljša prošnja, naj nas Bog obvaruje hudega, kaj šele najhujšega. Topovi pa grmijo za vogalom naše male domovine, rodovitne ravnice žita in kruha. Pokleknimo pred dveri novega leta z napisanim G+M+B pa se položimo na Božjo dlan. In ne pozabimo blagosloviti svojega doma še na dva prihajajoča sveta večera. In domovine!

Berta Golob

(foto: pixabay.com)