Na stežaj

Oktobra se od bogastva šibijo vinske gorice. En hribček bom kupil, bom trsek sadil … Pa še to je dodal naš blaženi Anton Martin: … prijatle povabil, še sam ga bom pil. Je po tem sodeč vodil rojake v alkoholizem; pijančevanje? Nikakor; kar dokazuje njegov spev čisti in najbolj potrebni pijači – vodi! »Izvira izpod skalce, prelepo sveti se.« Toda ne gre pozabiti, da Odrešenik v svojo kri ni spremenil in posvetil vode, ampak vino! Ko duhovnik pri sveti maši prilije v kelih nekaj vode, to ponazarja ob Kristusovi božji tudi njegovo človeško naravo. Velja pomisliti, kje so naše misli, ko se pri oltarju dogaja tako pomembno dejanje. Sredi vinskih goric se pa oglašajo klopotci. Mi jim radi prisluhnemo, za ptičje jate so opozorilo, da niso one sadile, sejale in gojile. Tudi marsikdo od nas ni tega počel, ni mu pri tem delu teklo od čela. Vsi pa se moramo zavedati, da kruh na zemlji raste. Kar božjemilo je koga slišati, češ da je odvrgel že veliko mesa, ampak »nikoli niti mrvice kruha«. Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga, so nas nekdaj učili starši. Prav kruh ponazarja Boga; Kristusa. Hostija je božji Kruh. V zgodovini in janzenistični vzgoji je obhajilo veljalo kot nagrada, ne kot duhovna potreba. Od tega še ni minilo sto let. Ciborij se je na široko odprl šele po 2. vatikanskem koncilu. V kelih za Rešnjo kri padajo Jezusove golgotske solze. Ali jih dovolj spoštujemo? Obhajilo iz gole navade ni sveto dejanje. V pripravi nanj se morajo odpreti vrata srca. Tiho, a na stežaj.

Berta Golob

(foto: pixabay.com)