Na to Veliko noč

Kaj nam prinaša marec? Cvetočo pomlad, osvežilne nalive, tri postne nedelje, cvetno nedeljo in Veliko noč. Aleluja! »Pirhi, pomaranče, potica in gnjat,« pravi pisatelj Pregelj, in eden od dijakov da je napisal: gnad. Slab v pravopisu; mogoče pa velik v veri. Gnada ni nič drugega kot milost. V Cankarjevi črtici zvonijo zvonovi nadvse slovesno. Ob prvi svetovni vojni, ko je bilo ničkoliko zvonov pretopljenih v topove, so naši predniki jokali za njimi. Zvonu s Sv. Jošta je bilo prizaneseno, po bitki pri Navarinu je opuščeni top, ki je v vojni sejal smrt, kupil neki romar, ljubljanski zvonar Samassa pa je iz njega oblikoval zvon in prav kranjčani imajo srečo, da mu prisluhnejo, ko se oglaša »iz Svetga Jošta lin« (hrib naj Kranjem). Zadonel bo tudi na to Veliko noč, letos na zadnji dan marca. VELIKA NOČ. Vsakič po trpljenjskem velikem petku. Smo pripravljeni? Očiščeni in pomlajeni, kot bi rekel Cankar. Na novo ljudje lilijsko beli. Z mislijo na tisočere trpine v vojnah tega sveta! Že tamle za robom naše domovinske meje, tamle malo naprej od Prekmurja. Ne mislimo le nase na to Veliko noč! Ob velikonočnem zajtrku pomislimo na one, katerih žlica ta dan ne bo našla poti do lačnih ust. Težko jim bo iz srca privrela
aleluja. A kljub vsemu: KRISTUS JE VSTAL tudi zanje. Pisatelj Pavle Zidar pravi: «Križ in amen, to dvoje je treba vzeti s seboj in ta navigacija ostane v tebi na veke.«

B. Golob

(foto: pixabay.com)