Naj dehti po svetem

Srce Jezusovo, Janez Krstnik, sv. Peter in Pavel, dan državnosti; junijski dnevi so polni žlahtne vsebine. Toda o kresi se dan obesi. To nas opomni, da se začenja drugi polčas leta. Športniki dobro vedo, kaj pomeni polčas; nogometne tekme ni brez njega in zapravljenim priložnostim sledijo posledice. Tudi kot verniki se moramo zavedati pomena polčasa. Odlašati s krepitvijo duhovnega prizadevanja vodi k popuščanju vneme, k opuščanju dolžnosti za rast v veri. To pa je že pot navzdol k vseenosti. Začenjamo veneti. Opuščamo molitev, ne ljubi se nam k zgodnji sveti maši in kmalu tudi k tisti sredi dneva ne. Prazniki nas ne ganejo več in ne dehtijo več po svetem. Kako le naj bi, če jim zavestno jemljemo veljavo. Tudi stare navade so pozabljene. Kdo še pomisli, da bi si priskrbel praprot, »da bo nocoj Krstnik na njej pri nas prespal«? Kar je našim dedom in staršem s preprosto navado krepilo versko čutenje, imajo zdaj mnogi za smešno čudaštvo. Zelo pomemben je pa tudi naš odnos do države, ne samo do domovine. Zagotovo se tega bolj zavedajo zdaj že ostareli ljudje, ki so na svoji koži občutili podrejenost tujemu vladarju. Kdo od župljanov srednjih, kaj šele mladih ali pa celo otroških let je okusil okupatorski bič? Nihče, in daj Bog, da ga sedanji in prihodnji rod(-ovi) ne bi! Ko bodo za god Janezu Krstniku zagoreli kresovi, in kateri od teh bo kje gotovo opazen, se spomnimo vsaj kaj malega iz šolske zgodovine. Pomislimo, da ne daleč od nas ljudje bežijo, če imajo kam, in da jim ta čas gorijo domovi! Namenimo jim blago molitev; Amen.

Berta Golob

(foto: pixabay.com)