Njegov čas
Vsak človek potrebuje objem in oporo zvestega sočloveka. Ve, da mu lahko zaupa. Ve, da ne bo izdan. A daleč najboljši prijatelj je Abba, Oče. Prepušča nam najtesnejše druženje s svojim Sinom. Posebno prisrčno je to prijateljevanje z Njim izraženo v adventu, ko močneje začutimo: Bog je blizu; prihaja. Najzvestejši in najbolj Ljubeči. Njemu moremo zaupati vse; tudi to, česar kdaj nismo tvegali razkriti sozakoncu, bratu, materi, prijatelju…, ker nas je bilo sram razkriti svojo slabost. Ko si želimo »odrešenja«, da bi nas ne izključil iz srca kdo, ki smo ga kdaj prizadeli, si moramo toliko bolj želeti resničnega Odrešenika. Prav ta prihaja, advent je njegov čas. Že vnaprej nas tiho greje v sebi. Tudi takrat, ko hitimo mimo njega; mimo sočloveka, mimo tabernaklja, mimo zakramenta. Advent. Hrepenenje po Dobroti in Ljubezni naj zdaj napolni naš dom.
K zbranosti nas vabijo obredna znamenja, ona domača in ona cerkvena. Adventni venec, kadilo, molitev …, spoved, sveta maša - sporočilo nekdanjih zornic. Da, in praznik Brezmadežne. Blagoslovljene že ob spočetju; brez podedovane nagnjenosti h grehu. Njen in naš advent nas vabi, da obnovimo prijateljevanje z Bogom, saj nismo za večno izgnani iz raja. Saj se nam Oče-Abba nenehno približuje v Sinu, rojenem zaradi nas. Uči nas ljubezni. One najlepše, človeškobožje, da zmoremo ljubiti z Njim, ki je »večji od našega srca«, a nam prepušča, da najdemo srečo v sožitju s soljudmi. Advent je čas, ko prihaja Bog med nas kot Nebogljeni.
Dajmo roko temu božjemu Otroku, da ogreje našo kdaj tako nepriljudno, trdo in hladno dlan.
B. Golob
(foto: pixabay.com)