POSTNA MEDITACIJA: Pilat upravitelj najlepšega mesta na svetu, župan
Do včeraj je bilo vse drugače. Imel sem moč in oblast. Nisem sam svoj gospod. A gospod, ki je moj gospodar, živi tako daleč stran, da lahko počnem, kar hočem. In zato počnem, kar hočem! Kamorkoli grem, se mi ljudje umikajo in klanjajo. Nekateri iz strahu, drugi iz spoštovanja, nekateri zaradi protokola, drugi spet zaradi bontona in občutka dolžnosti. Sploh ni pomembno. Pomembno je, da se mi umikajo in klanjajo. Pomembno je, da sem pomemben. Da imam moč in oblast. Da rečem temu: »Pojdi!« in gre; in drugemu: »Pridi!« in pride; onemu: »Stori to!« in stori. Včeraj pa so predme pripeljali človeka … Pretepenega … Zvezanega kot hlapca ali psa … kot ovco, ki jo peljejo v zakol … A ko se je zravnal, je stal pred menoj kot gospod in gospodar. V očeh sem mu prebral, da bi mi lahko rekel: »Pojdi!« in jaz bi šel; ali: »Pridi!« in bi prišel. Lahko bi mi rekel: »Stori to!« in jaz bi storil … vendar ni rekel besede. Molčal je. Če pa bi spregovoril, bi se zamajal svet in zvezde bi padle z neba, kajti videl sem, da ima moč in oblast! Če bi odprl usta, bi se ljudje umaknili in poklonili. Nekateri iz strahu, drugi iz spoštovanja, nekateri zaradi protokola, drugi spet zaradi bontona in občutka dolžnosti. Sploh ni pomembno. A on je molčal in ni odprl ust. Ljudje, ki so ga pripeljali, so ga žalili. Tepli so ga in ga pljuvali. Posmehovali so se mu in ga izzivali. S trnjem so ga okronali za kralja in jaz sem videl, da je res kralj. Da bi lahko v hipu sklical vojsko angelov, da bi ga branila in rešila. Kajti bil je kralj nezemskega kraljestva. Vendar ni rekel besede. Nisem ga ne vabil, ne klical, a je prišel. Nisem mu ukazal, naj gre, pa je šel in storil, kar ga nisem prosil, naj stori! Bil je kralj, ki je prišel, da bi služil. Bil je ljubezen. Umil sem si roke in voda je zakrvavela. Odpeljali so ga, a sem vedel, da se bo vrnil.
Gregor Čušin, Vita dolorosa, Izdal Zavod Iskreni, zavod za kulturo življenja 2019, vir: splet
Jezusov križev pot je spremljalo veliko ljudi. Nekateri so bili razočarani, drugi pretreseni, ni pa manjkalo tudi mnogo surovo brezčutnih. Kako gledamo mi na Gospodovo trpljenje danes ter kako spremljamo soljudi na njihovih križevih potih? To so pomembna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v tem močnem postnem času. Hkrati pa moramo, po vzoru Gospoda, tudi v trpljenju videti velik smisel. Njegovo darovano trpljenje nas je odrešilo. Izročajmo dnevno Gospodu Jezusu svoje križe ter lajšajmo bremena drugim. Tako bomo zarjo velikonočnega vstajenja uzrli po vsakem boju. Pogumno in vztrajno naprej!