Praznik življenja

November, listopad, proži puščico naravnost v sredico: k prazniku vseh svetih. Torej k svetnikom! Zakaj klavrno povešamo oči h grobovom in se ogrinjamo v črnino? Nekaj je narobe s takim pojmovanjem praznika. Tudi dan vernih duš prižiga luč, sveče pa na grob prinašamo s kepo v grlu. Kako da se ne izkopljemo iz tega nekrščanskega občutja? Menda ni tudi zanj kriv janzenizem, očitna verska zmota, obsojena od Cerkve! Pokojni so vendar dosegli svoj pokoj, svoj mir! Treba je prebrati pretresljivo Gradnikovo pesem Mrtvi vojak v tujini. V zemlji da ni razlike v »hrepenenju trav in trepetlike«; tam »vse prešinja iskra božja, ki so drug pri drugem brez orožja«. Živi se brez potrebe obžiramo, gojimo zamere, težko ali pa sploh ne odpuščamo. »Tako boš živel, kot živiš, le malo globlje /…/, a vendarle dovolj globoko, da ne dosežeš več teh trav s to svojo roko«. Čemu neki se potem za življenja razpihujemo drug nad drugim, in to kristjani! Listopad nam s slovenskim imenom namigne, da gre leto h koncu; v prenesenem pomenu tudi vsako življenje. Obenem Cerkev zagotavlja upanje! Na koledarju umeščeni dan vseh svetih ni nikakršen dan mrtvih, ampak je to praznik večnega življenja po koncu naših življenjskih poti, hitrih cest in sanjavih stezic. Kakšen optimizem! Ena sama luč. Kakor svetopisemski ogenj iz stare zaveze, ki ni ugasnil! Greje verne duše tostran in onstran mejne črte naših dni.

B. Golob