Sveti Jakob žito zori, četudi se sonce kuja. Takole je pisalo v šolskem učbeniku takrat, ko se vzgojno-izobraževalna ustanova, kakor se zdaj reče šoli, ni bala kakega verskega in bognedaj svetniškega pridiha. Saj sveti Jakob je svetnik, mar ne? Zdaj zelo velja predvsem njegov Kompostelo, kamor pešačijo dolge vrste navdušencev. Ali nad njim, svetnikom, ali nad samim seboj, ker premagajo tako dolge razdalje in si naberejo žuljev in so žejni in utrujeni, pa vendar zmagovalci? Kaj šteje bolj visoko: romar ali pohodni rekord? Saj komaj še velja, da zdaj žito zori, ko so na pohodu opazne vremenske spremembe. A se je že zgodilo – treba je brati dvestoletne kronike – da kdaj žito sploh ni dozorelo; zaradi kujavega sonca! Sonce! Da skrene s svojega tira, zmrznemo v pičlih minutkah. Vse na Zemlji se spremeni. A doslej nam je bilo zvesto, kot da izpolnjuje božjo zapoved: Ogrevaj človeštvo, čeprav bo spet in spet tajilo Boga. Ali sodimo med zatajevalce ali med častilce? Nekaj sledi prvega je v nas takrat, ko pozabimo, kar nam je bilo po sveti besedi povedano: Dajte človeku, kar je človeškega, in Bogu, kar je božjega. Bogu pripada čaščenje; veličastvo. Veličanstvo pač samo kraljem in podobnim zemeljskim vladarstvom. Sveti Jakob Starejši, julijski godovnjak, ta božji magnet, ki privablja v Kompostelo, naj nam bo za zgled. Ne le v zdržljivosti hoje, tudi v čaščenju, v molitvi, v zvestobi Bogu in soljudem.
B. Golob