Sledovi svetnikov

Ciril, Metod – varujta slovanski rod; svetnika namreč. Apostola Slovanov, sozavetnika Evrope. Pisava cirilica, imenovana po svetem možu, prvotno pa glagolica. Glagolite po nas redka slôvesa … se začenjajo prvi zapisi v slovenskem jeziku; Brižinski spomeniki. Izvirno besedilo je verjetno že iz 9. stoletja. Prav zanimivo: s pridigo o grehu in pokori se začenja najstarejši najdeni zapis v slovenskem jeziku! Tisoč in več let za tem rojaki še kar neradi poslušamo znana opozorila in svarila. Čudenja vredno je tudi to, da se krščanska vera v teku časa ni prilagodila »čehljanju ušes«, kakor smer k manjšalnicam pregreh označuje apostol Pavel. Res so v zraku stalni virusi tega, da bi grehu rekli zgolj napaka, pomota, prevlada čustev ipd., a temeljne smeri krščanske vere ta kozmetika ne more preloščiti v krepost. Kaj pa sv. Krištof, kaj pa Marijina starša Joahim in Ana in druga svetniška imena z julijskega koledarja? Kristonosec, Krištof dobrega srca, je na rami čez reko prenesel otroka, težkega kot da bi nesel svet. Samega Odrešenika! Z zelenečo vejico na popotni palici nas tu in tam pozdravi s kakega cerkvenega zidu. Podobni bi mu morali biti. Poskusimo prešteti, kolikokrat nam je bilo svetovano slediti Krištofu ter z dejanji oznanjati to, kar verujemo. Posnemajmo tudi Marijina starša in bomo bliže temu, da nas tako kot njiju Bog obdari z milostjo telesnega, morda pa duhovnega starševstva. Mar je vredno sanjariti o velikih častivrednih rečeh, storiti pa ničesar, da bi se kdaj uresničile. 

B. Golob

(foto: pixabay.com)