Svetniki s koledarja, na pomoč!

Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. To je bilo nekoč zapisano celo v šolski slovnici. Le zakaj? Še celo zato, da so se šolarji zapomnili resnico, ki meri na to, kaj vse se hudega lahko zgodi ljudem, če se ne zavedajo odvisnosti od mogočnih sil matere zemlje, ali kakor moderno radi rečemo: od narave. Predvsem pa na to, kako kratkoročno razmišljamo o njeni zastrašujoči moči. V visokem poletju, a tudi pozimi nas zmore usodno udariti. Treska in hudega vremena reši nas, o Gospod – tako je zapisano v litanijah. Blisk in grom ne obetata nič dobrega. Tako je sredi poletja. Kaj pa sredi človeku odmerjenega življenja? »Če bi se zdajle oklenil njegovih napetih stremen, bi me še neslo v poletje ali že v pozno jesen?« Tako pa se je vprašal pesnik Alojz Gradnik na vrhuncu zrelih let. Naš umetnik besede iz Medane, sodnik in član tako imenovanega »stola sedmerice«, tj. članov vrhovnega sodišča v Beogradu v naši nekdanji davni državi. Kam pa zanaša nas, če se imamo sploh čas kdaj vprašati, zakaj, kako, čemu, za koga in za kaj sploh živimo? Na podobno vprašanje je pred leti na radiu odgovoril vrhunski zdravnik dr. Janez Milčinski, rekoč: Bom odgovoril na kratko. Nekoč je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive. Zdaj pa piše: Za garderobo ne odgovarjamo. Odtrgajmo si no kako minutko za premislek njegovega odgovora. Koristilo nam bo, če se sploh zmoremo zamisliti v naš razsuti čas. Pa svetnike z julijskega koledarja poprosimo za pomoč.

B. Golob

(foto: pixabay.com)