Božiču zvestega kristjana ne omami svetlobno migetanje, tudi ne vonj po medenjakih in kuhanem vinu. Ne zapelje ga potrošništvo veselega decembra. Kristjan se vzraduje adventa. To je čas priprave na sveti večer z jaslicami v srcu. Pred stoletji že je Angelus Silesius povedal, da je vse izgubljeno, če se Jezus ne rodi v naših globinah. Božiča ni in sreče ni …, odmeva iz Juvanove duhovne pesmi. Adventni dnevi so polni pomenljivih znamenj. Zdaj zornice nadomeščajo večerni obredi s svojo simboliko vse od zelenja, sveč, psalmov, Marijinega obhoda do oblikovanja pastirskih poljan in božičnih melodij. Podobno tudi doma zadehti po bolj božjem, po sveti svetlobi adventnega venca in pripravljenem mahu.
Preprosta preslikava prazničnega občutja v jaslično sceno Učlovečenja. A ne brez razbremenitve dušnega bremena, ne brez zgladitve grebenčastih poti do sočloveka, ne brez srčnega dotika v naključnih srečanjih. Božiča ni in sreče ni, pa če si pomen praznika osladkamo še s tako slastnim potičnim nadevom. Kar pride prazničnega v telo, ne ostane v njem. Kar pride v dušo, duhá in srce, se tam udómi in postane del nas. Mar nismo danes bolj kristjani, ker smo včeraj do polnosti zajeli iz globin božjega sporočila? Da, tudi zunanja znamenja od lučk do zvončkljanja pa od zasneženosti do tople peči pripomorejo k prijetnemu občutju in jaslice v stanovanju so sveto izročilo krščanske istovetnosti. Če bi posekali korenine, bi umrlo drevo.
B. Golob