Kralj, ki je bil na tem, da se poroči, je nenadoma moral na dolgo potovanje. Minili so dnevi in leta, ne da bi prejeli kakršenkoli glas o njem. Njegova zaročenka ga je čakala, in ni izgubila upanja, da se nekoč vrne.
Nekatere prijateljice so ji s hlinjenim sočutjem dejale: "Ubožica! Kaže, da je tvoj ljubljeni popolnoma pozabil nate in se ne bo nikoli več vrnil". Nevesto so te besede zlomile. Ko je bila sama, je žalovala in jokala.
Potem je poiskala zadnje pismo, ki ji ga je napisal fant-kralj. V njem ji je obljubil, da ji bo ostal vedno zvest. Ko ga je prebrala, je postalo njeno srce spet mirno, njen duh spokojen in še naprej je potrpežljivo čakala na njegovo vrnitev. Čez dolgo let se je kralj res vrnil domov. Začuden je vprašal svojo bodočo ženo: "Kako je bilo mogoče, da si mi ostala tako dolgo zvesta?"
"Moj kralj," je odgovorila, "Imela sem tvoje pismo in verjela sem ti."
SVETO PISMO – pismo ljubega Boga…