V zenitu

Če bi se zdajle oklenil življenja napetih stremen, bi me še neslo v poletje ali že v pozno jesen? Tako se je vprašal Alojz Gradnik, pesnik iz Medane. Ne le pesnik, in to eden največjih, bil je tudi pravnik; sodnik in član tako imenovanega »stola sedmerice«, najpomembnejših sodnikov v nekdanji kraljevini Jugoslaviji. V poletje ali že v pozno jesen, zdaj ko je sonce v zenitu? V jesen, ker življenje je nepodkupljivo. Toda mar ni malo prezgodaj misliti avgusta kar na zaton? Ampak ta mesec ima ime po cesarju; po tistem, ki je ukazal, »naj se popiše ves svet« in se je šel popisat tudi Jožef z Marijo. In ona ta mesec goduje. Na veliki šmaren, 15. avgusta, na zapovedani praznik. Naj ne pozabimo na versko dolžnost »biti pobožno pri sveti maši«, kakor je bilo nekoč zapisano v katekizmu za prvi razred osnovne šole. Šmaren, to je okrajšan izraz za sv. Marija. Sta dva: veliki in mali, ko septembrska mala maša za suknjo vpraša, ker soncu že pojenjujejo moči. Ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran – pravi belokranjski Oton Župančič in je pametno upoštevati njegov nasvet. Torej zdaj v zenitu poletja. Ko vse vrvi od življenja in dopustovanja in planinarjenja in valovanja. Naslovljeno na kristjana pomeni, naj ne pozabi na versko stran bivanja, na veter večnosti. Kakor koli že si predstavljamo večnost, je ta pač – večna. Nam bodo nebeški vetrovi po duši večno vihrali ali jo božali?

Berta Golob

(foto: pixabay.com)