ARHIV NOVIC

Verujem v večno življenje

Sem otroški zdravnik, onkolog, in ta poklic opravljam že skoraj 30 let. Priznam, da so mi tragedije, ki so jih doživljali moji pacienti, pomagale rasti in dale bolj določen in jasen cilj mojemu življenju. Vedno sem imel še posebno rad otroke, ki jih je prizadela huda bolezen.
V bolnišnici za rakove bolnike v Recife (Brazilija) sem si pridobival prve izkušnje na pediatričnem oddelku. Tam sem začel doživljati tragedije mnogih otrok. Čutil sem se nesposobnega ob bolečini teh telesc. Dokler ni v moje življenje vstopil angel. Ta je prišel kot deklica, stara enajst let. Za seboj je imela dve dolgi leti kemoterapije in radioterapije. Nikoli je nisem videl obupane. No, velikokrat sem jo videl jokati, nikoli pa ni kazala znakov šibkosti. V njenih očeh sem videl nekaj strahu, vendar je to človeško. Pogosto je rekla, potem ko je iztegnila svojo ročico proti medicinski sestri: »Teta (tako otroci ljubeče rečejo osebam, ki jih imajo radi), ti kar naredi, kar moraš; jaz hočem ozdraveti.«
Nekega dne sem prišel zgodaj zjutraj v bolnišnico in našel svojega angelčka samega v sobi. Vprašal sem jo po mami.
Odgovorila je: »Stric, včasih gre mama iz sobe, jokat na hodnik. Ko bom umrla, me bo zelo pogrešala. Ampak jaz se ne bojim umreti. Nisem rojena za to življenje.«
Nisem dobro razumel smisla teh besed, zato sem jo vprašal: »Draga moja, kaj je zate smrt?« »Takole ti bom razložila. Ko sem bila majhna, sem šla včasih spat v očkovo posteljo in naslednje jutro sem se zbudila v svoji postelji. Vedela sem, kaj se mi je zgodilo. Očka je pustil, da sem zaspala in me nato na rokah odnesel v mojo posteljo.«
Spomnil sem se, kolikokrat sem jaz tako naredil, ko so bili moji otroci majhni. »Veš, stric, nisem rojena za to življenje. Nekega lepega dne bom zaspala in moj Oče me bo prišel iskat. Ko se bom prebudila, bom v Njegovi hiši, v moji pravi sobi.«
Ostal sem brez besed. Te besede, deklice stare komaj enajst let, so me pretresle. Moj angelček pa me še ni nehal presenečati:
»Vem, mama bo zelo močno hrepenela po meni.«
Bil sem osupel; s kepo v grlu in sililo me je na jok. Zbral sem se in vprašal: »Kaj misliš, kaj je hrepenenje?« »Ne veš, stric? Hrepenenje je ljubezen, ki traja večno.«
Sedaj je moj angelček že dolgo v Očetovi hiši; jaz pa ne morem pozabiti tega globokega življenjskega nauka, ki mi ga je podaril.
Giancarlo Isoardi: LJUBI, DOKLER IMAŠ ČAS