Visoko v Alpah je živel tih prebivalec gozda. Občinski svet ga je pred leti najel, da bi čistil ostanke listja, vejic in vej. Ti so padali v zbiralnik vode, iz katerega je mesto dobivalo vodo.
Stari mož je redno in zvesto čistil bregove vej in listja pa tudi drugih predmetov, ki bi onesnaževale čisto vodo. Počasi je mestece postalo priljubljen turistični kraj, kjer so ljudje želeli preživljati počitnice. Voda v strugah je bila kristalno čista. Mlini so brez težav noč in dan delali, polja so zalivali in pogled na mesto in okolico je bil čudovit kot na razglednicah.
Minila so leta. Nekega večera se je zbral mestni svet, da bi sprejel nov proračun. Eden od članov je opazil izdatek za plačilo starega moža, ki je vzdrževal okolico izvira. Vprašal je: »Kdo je ta starec? Zakaj ga leto za letom plačujemo? Ga je kdo videl? Kolikor vemo, po bregovih okrog zajetja nič več ne raste! Torej ga ne potrebujemo več.« Mestni svet je starega moža enoglasno odslovil iz službe.
Nekaj tednov se ni nič spremenilo. Jeseni pa je z dreves začelo odpadati listje. Padalo je v izvir, v strugo in potočki so ga nosili do zajetja. Tako so neko popoldne opazili v bazenu rumen odtenek vode. Naslednje tedne so po strugi plavali sluzasti madeži in iz nje se je širil čuden vonj. Počasi so se začela ustavljati mlinska kolesa. Turisti so odšli, kot so odšle lastovke. Dolgi prsti nalezljivih bolezni so se začeli stegovati po ljudeh. Mestni svet je sklical izredno sejo. Spoznali so svojo veliko napako, ko so hoteli prihraniti nekaj denarja in so odpustili starega čistilca. Zopet so ga zaposlili in v nekaj tednih so struge postale spet čiste. Mlinska kolesa so se spet začela vrteti in novo življenje se je vrnilo v gorsko mestece.
In kako je bilo ime vzdrževalcu izvira. Po govoricah, ki so krožile po mestu, je bilo njegovo ime Jošua, Jezus, Molitev, Budnost.
Ali čutimo tudi mi v svojem življenju potrebo po čuvaju, ki bi bedel nad našim izvirom?
Se nam kdaj zdi, da je nepotreben ali odveč?