Ko je imel Janezek šest let, je spremljal svojega očeta. Opazil je, da je oče ukradel bankovec za dvajset dolarjev. "Vse je v redu, sine. Saj vsi delajo tako."
Ko je imel Janezek devet let, je šel s svojo mamo po nakupih. Blagajničarka se je zmotila in ji vrnila preveč denarja. Ko je mati spravljala denar v denarnico, je sinu prišepnila: "Saj bi vsak tako naredil".
Pri šestnajstih je dobil prvo službo v veleblagovnici. Njegova naloga je bila, da je na dno zaboja položil prezrele paradižnike, manj zrele pa na vrh. Delovodja mu je rekel: "Tako bomo naredili dober posel."
Ko je bilo Janezu devetnajst let, je prišel v študentski dom. Nekega dne se mu je približal študent in ga prosil, da bi odgovoril na nekaj vprašanj. Kmalu so ugotovili, da je fant sleparil in poslali so ga domov. Starši so bili silno razočarani. Očitali so mu: "Kako si nam mogel storiti tako sramoto? Če svet odraslih česa ne prenese, je to nepošten človek."
Slab zgled staršev in slaba vzgoja rodita najslabše ljudi.