Pri verouku smo se učili o stvarjenju sveta. Bolj ko vse drugo se mi je zdelo čudežno stvarjenje morja. »Tretji dan je Bog rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju, da se pokaže kopno!« In zgodilo se je tako. Bog je imenoval kopno zemlja, zbrane vode pa je imenoval morje.«

Že od nekdaj se mi je zdelo, da mora biti to nekaj veličastnega, gromozanskega, nepojmljivega. Sedaj ga gledam: pred mano leži, mirna in gladka vodna površina. Nič se ne giblje niti v zraku niti v vodi. Polagoma opazim čisto majhno črto, kodrček ali mehko gubo. Majhen val se razširi z geometričnim zaporedjem, raste, se vrtinči in dviguje ter se strne z drugim valom. Valovi postajajo vse večji, plešejo, se dvigujejo, se tepejo med seboj in v tem boju zrastejo v mogočen val. Morje se razburka, spenjeno je, raste, grmi in dere …

In premišljujem, da je človeško srce pravzaprav ravno takšno s svojimi občutki, čustvi, nagnjenji in strastmi. Pred teboj leži voda – gladka kot zrcalo – mirno, zadovoljno se zdi srce. Potem pa pride kaj, droben dogodek, morda le besede, ki ga razveselijo, zbudijo nagnjenje, ga stopnjujejo v duševni vihar. Zbudi se nejevolja, začne se prepir, se sprevrže v sovraštvo, in že je tu vihar …
In tako kot vsak človek je tudi morje vedno tako skrivnostno, a vendar mi govori v jeziku, ki ga podzavestno razumem, in mi odkriva resnico, ki jo nosim nekje v sebi.

Poletje je pred vrati. Čas, ko me nezadržno vleče k morju, tej čudoviti Božji stvaritvi. Vsaj za kratek čas moram spet videti ta čudež stvarjenja tretjega dne…