Bosi trgali smo vsak dan v rosi za oltarčke cvetnislak.Čespominne vara,jetako napisal primorski pesnik. In dodal:...kje si tiste vere vir, grebel bi te z golo roko; kaj si res tako globoko, da ne najdemtenikjer?Koroški pisatelj jepakototrok premagalsilovitistrahinse spustil v globel Pekel nabrat za mamošopeksolzic.Tojebil Prežihov Voranc.Obastaiz srčneželježelelanekoga razveselitisšmarnicami.Ta nebeški in oni družinski obraz: Marijinin mamin;obasta vrelec življenja. A šmarnice so tudimajskiobred.Cerkevse odenevmajniškoaromo duhovne narave, ko prihajamo 'jokat tihe litanije, se kesat za hudobijeteganašegasveta',dabise spravil s seboj in ubral pot do Božjih livad.

Koliko smrti bruha iz orožja prav ta čas na tem planetu človeštva? Nas zadeva le iz dnevnihporočil,vendarje obenemže omajantudinašmir.Kuge,lakotein vojske rešinas, o Gospod.Lačni nismo, covidnokugoše premagujemo,avojne žalrožljajoblizu.Velikoljudivbližnji daljavi se ne zmore veseliti razcvetelega maja, ker je njihova stvarnost beg pred smodnikom in ruševinami. In kje je naše vere vir? Mar ne tudi v Marijinem nedrju? Prav  zatojeprav,danamšmarnice zadehtijo po Njej in po aromi neba, kakor jo je občutil pokojni nadškof pesnik Jožef Pogačnik:»Spetnadnamimilamodra boči se sinjina mehka, vzdihnil bi, pa bi se premaknila.«Najsenam primaknev bližino in globino srca.


Berta Golob